objavi na
pozareport.si

forum

Kolumna Marko Crnkovič

Ponedeljek, 2. junij 2014 ob 06:56

Zavezništvo za resničnostni šov
Nastopi Alenke Bratušek so delovali normalno, če smo jih v televizijskih poročilih dojemali z možgani na off kot resničnostni šov
2014 Pozareport

Odpri galerijo

Ali smo delali Alenki Bratušek krivico, ker smo se obregovali ob njen obupni stil oblačenja, predrzno ali naivno ali zanemarjeno frizuro, savinjsko angleščino s švindlcev, ne najbolj damske manire, tigraste custom-made čevlje, podobnost Valu Kilmerju in edinstven talent za politično nakladanje, čeprav je bila retorična ničla?
Ne. Nismo ji delali krivice. Trivialnosti smo opažali zato, ker je bila Alenka Bratušek trivialna in ker v več kot letu dni ni delala skoraj nič drugega kot trivializirala politiko in z najvišje instance legitimizirala že tako ali tako trivialni - beri: bedni - imidž političnih funkcionarjev.
Alenka Bratušek je že na oblast prišla s pomočjo trivialnega dejstva, da je lahko mandatar tudi nekdo, ki ga poiščemo, najdemo, prepričamo in ustoličimo - kar hočete, samo ne izvolimo.
Bila je utelešenje politične neambicioznosti, samozadovoljnosti, zadovoljnosti z malim, sprijaznjenosti s statusom quo. Alenka Bratušek? Saj bo. Kriza? Samo še trenutek. Zadolževanje? Ni tako grozno. Gospodarstvo? Dá se še izboljšati. Delovna mesta? Delamo na tem. Kompromitiran minister? Ve, kaj mora storiti. Nov minister? Našli ga bomo.
Politični aparat ji je podelil legitimnost, ker se je zdela vsem takrat ta glavnim sprejemljiva in ker je bila pri roki in edina dovolj nora, da se v domnevnem interesu države tega loti. Potem pa si je legitimnost podeljevala sama - deloma z opravljanjem funkcij, ki bi jih lahko postorila katerakoli tehnična vlada, deloma pa z opravičevanjem zgrešenih potez, kadar je njena ministrska ekipa hotela biti bolj izvirna.
Alenka Bratušek se je kot frontman znašla v nehvaležni vlogi, vendar jo je opravljala s prizadevnostjo in nepopustljivostjo človeka, ki se ne zaveda svoje vsestranske omejenosti. Morala je osmisliti obupni prosti tek Republike Slovenije. Morala je povedati vse, toda povedala ni nič.
V času svojega nesrečnega in ponesrečenega, a prepotentnega mandatarjenja ni znala povedati - vsaj ne pred kamero - enega samega konsistentnega stavka. Kar je javno govorila, je bilo vedno nakladanje s poljubno stopnjo veljavnosti. Govorila je, ker je morala govoriti. Odgovarjala je, ker je bila vprašana. Povedala je, česar ni imelo smisla vedeti.
Njeni nastopi so delovali normalno, če smo jih v televizijskih poročilih dojemali z možgani na off kot resničnostni šov. In točno za to je pri Bratuškovi šlo.
Slovenska politika je že vsaj od Jankovićevega vstopa v nacionalno politiko naprej resničnostni šov - toda šele z Alenko Bratušek smo dobili popolno junakinjo in zvezdnico resničnostnega šova.
Značilnosti resničnostnega šova, da ne pozabimo, so vsebinska izpraznjenost in nesmiselnost, neobveznost izrečenega, črno-bela naracija, ohlapna in improvizirana in poenostavljena dramaturgija, simbolika resnobnega in usodnostnega semnja ničevosti, zvesti followerji, nekoristnost intelektualnega odpora posameznikov in histerična medijska pozornost.
Tudi politika je takšna. Politika kot resničnostni šov je tako za gledalca kot producenta poceni, da ne rečem primitivna zabava, ki jo z nerazložljivo zavzetostjo spremljamo v živo, sproti in od blizu. Zanima nas, ker zanima vsakogar. Zanima nas, ker je predpisano, da nas zanima.
Individualno nezanimanje je sicer dovoljeno, vendar ga večina pokroviteljsko diskreditira kot blágo obliko socialne patologije, ki jo je mogoče ozdraviti homeopatsko - z več zanimanja, z budnim spremljanjem resničnostnega šova.
Alenka Bratušek je briljirala s plehko bodrilno retoriko, namišljeno samopomembnostjo, ponarejenim optimizmom, politično samovšečnostjo, ignoriranjem slovnice, plebejskim načinom izražanja in prikrivanjem resničnega stanja z nakladanjem. Kar je govorila, po eni strani ni imelo nikakršnega političnega smisla razen perpetuiranja samega resničnostnega šova. Po drugi strani pa je s svojo vulgarno zafnano, s slovnico, fonetiko, retoriko skregano spakedranščino in plebejskim besediščem kot vrhovna poveljnica odločilno pripomogla k degradaciji politike. Tega resničnostnega šova si ni izmislila sama, toda še nihče pred njo ni tako uslužno sprejemal glavne vloge v njem.
Nenadoma sem se zavedel, da sem začel o Alenki Bratušek spontano pisati v preteklem času. Glede na njene nove ambicije to ne bi bilo potrebno, vendar tega zdaj ne bom popravljal. Alenka Bratušek je v nekem smislu zgodovina – vsaj kot zgodovinska epizoda ali poglavje resničnostnega šova. Začelo se je kot rečeno z Jankovićem. Takrat so začeli prihajati v politiko pravi epizodisti - pa ne samo v Pozitivno Slovenijo -, ki ne spadajo drugam kot v resničnostni šov. Zdelo se je, da nižje ne gre - pa je očitno šlo. Nove stranke in premiki na levici so posledica resničnostnega šova, pravzaprav samih potreb resničnostnega šova po novih in novih udeležencih.
Kdo ve, ali je ta proces sploh reverzibilen?
 
Marko Crnkovič na Twitterju: @crnkovic
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi izdajatelja spletnega portala Požareport.si

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Alenki Bratušek Valu Kilmerju Jankovićevega @crnkovic

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Zavezništvo za resničnostni šov