objavi na
pozareport.si

forum

Kolumna Marko Crnkovič

Ponedeljek, 30. junij 2014 ob 06:02

Lex brez logosa je lapsus ali Janša go home
Bedaki pravičniški. Janše se ni splačalo obsoditi. Začasno so se ga znebili, dolgoročno pa bo to naslednjih petdeset let nacionalna travma
2014 Pozareport

Odpri galerijo

Resno. Fiat iustitia, pereat mundus? Neumnost. Ne moremo si privoščiti prepira za oslov moralni imperativ. Tudi če bi bilo pravici v primeru Nemo Janša in Patria sua zadoščeno, se ne bi splačalo.
Zanalašč sem ciničen, ker se mi zdi, da sploh ne gre več - in niti ni treba, da gre - za moralo, temveč za pragmatičnost vsakdanjega življenja v skupnosti.
Janša je vodja opozicije tudi zato, ker je bil od nekdaj tudi sam najbolj zagrizen pravičnik, največji moralni imperator, najbolj obseden od popravljanja krivic, selekcioniranja simbolov, iskanja kosti - pa tudi zato, ker je za razliko od nasprotnikov vedno preziral nasprotnike in medije in sodstvo.
Vedno je hotel stvarem do dna, zdaj pa se je to obrnilo proti njemu. Zdaj so šli do konca njegovi nasprotniki.
Življenje v Sloveniji me je naredilo neobčutljivega na deviacije javne morale. Jaz si samo mislim svoje in kaj popridigam, nočem pa za uveljavljanje javne morale nič konkretnega storiti. Bilo bi bolje, če bi se tudi drugi manj trudili - ali pristojne institucije vsaj bolj fokusirano.
Prepričan sem, da smo si z medijsko križarsko vojno proti korupciji naredili več škode kot pa s korupcijo sámo - vsaj abstraktne, psihološke, če že ne materialne.
Najhujša slovenska deviacija je obsesivno poštenjakarstvo. Najbolj pokvarjena je družba, v kateri je vsak brez izjeme sveto prepričan v svojo poštenost.
Bolj kot vzorno moralo pogrešam pozitivni družbeni oportunizem. Govorim o sposobnosti prepoznavanja priložnosti za konstruktivno, bipartizansko, medčloveško sodelovanje in sožitje, od katerega bi imeli vsi koristi. Naravno stanje skupnosti v Sloveniji je skreganost in nezaupanje in občutek nemoči. Ljudem se niti ne sanja, kaj bi lahko dosegli, če bi se poskusili vsaj malo bolj razumeti in če ne bi šli za vsako figo na nož.
Razumeti sočloveka je že tako ali tako težko, še posebej pa v politiki. Dokler se učimo, si lahko pomagamo s tem, da se za človekova politična stališča preprosto ne zmenimo. Niso tako bistvena, kot se nam zdi.
Tako kot je bil Janša obsojen iz političnega pragmatizma, bi lahko bil iz družbenega tudi oproščen (ali sploh ne obtožen). Zadoščenje ob njegovi obsodbi ne odtehta socialne škode, ki je z njo nastala.
Zaradi revanšizma fanatičnih pravičnikov - od sodstva mimo medijev do tako imenovanih normalnih volilcev - so šle po gobe najmanj ene svobodne parlamentarne volitve. Zaradi privoščljivosti, da naj tudi sosedu krava crkne, so porušili realna razmerja moči med strankami, zabrisali meje med kredibilnostjo in šarlatanstvom in še dodatno zmedli volilce. Zaradi antipatičnosti človeka, ki je znal imeti prav, ni pa tega znal povedati, so slovensko prihodnost obremenili z novim konfliktom, ki bo še dolgo, predolgo razdvajal ta nesrečni in neumni narod.
Sploh pa, kaj v Janševem primeru pomeni zaslužena kazen?
V laičnem smislu si ljudje predstavljajo, da je Janša dobil, kar je iskal. To seveda nima zveze s pravom, ni pa z njim nepovezano. Janša je v svoji politični karieri milo rečeno preveč provociral, da bi njegovi nasprotniki - s sodniki vred, ki jih je za nameček še sesuval in poniževal – dopuščali možnost, da ni kriv, če se pojavi na zatožni klopi. Kaj šele, če je obsojen.
V pravnem smislu pa zaslužena kazen pomeni, da mu je bila krivda dokazana in da je bilo sojenje pošteno. Tu se zatika. Najbolj šokanten podatek v Krivičevem tekstu v Delu ta torek je, da je stavek, ki se v obtožnem predlogu nanaša na Janševo domnevno kaznivo dejanje, dolg skoraj tri strani! En stavek, tri strani! In potem tožilec še pričakuje, da bo razen sodnika to kdo razumel in dojel kot zanesljivo podlago za zasluženo kazen.
Če nekdo ne zna razumljivo napisati tega, kar hoče povedati, se šteje, da se moti - amen. (Škoda, da nisem klasični filolog, ta stavek bi v latinščini ful dobro zvenel.) Ali z drugimi besedami: lex brez logosa ne more biti pošteno sojenje.
Najbolj šokantno mnenje v Krivičevem tekstu pa je naslednje: "Napaka, zaradi katere se sodba razveljavi, sicer vedno pomeni, da je bila huje kršena zakonitost – to pa še ne pomeni, da je bilo sojenje nepošteno in pristransko."
Pomota prvega in edinega slovenskega žvižgača je v tem, da verjetno ne more zatrdno vedeti, ali je bila napaka storjena in spregledana iz neznanja ali površnosti, torej nenamerno, ali pa je tožilec dal od sebe vse, kar je znal in imel, pa se mu je pač tako napol izšlo. Toda glede na to, da se je ta domnevni lapsus domnevno zgodil najprej tožilcu in potem še sodnikom na naslednjih dveh, treh instancah, bi morala ta nenamernost biti serijska - v to pa me bo Krivic težko prepričal.
Tako kot me ne bo prepričal niti Janša, da ni prerasel sodstva in dosegel, da vsaka sodba zoper njega že vnaprej obvelja za pristransko. To je res in to ni v redu. To pa ni samo njegov problem, temveč tudi problem tistih, ki so ga poslali v zapor.
 
Marko Crnkovič na Twitterju: @crnkovic
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi izdajatelja spletnega portala Požareport.si
nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Janša Krivičevem @crnkovic

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Lex brez logosa je lapsus ali Janša go home