objavi na
pozareport.si

forum

Kolumna Bojan Korsika

Petek, 21. november 2014 ob 06:10

Anuška Delić ni Spomenka Hribar, ampak je njena karikatura
Nikakršnih medijskih standardov ni več. So le trenutni neobvladani interesi in koalicije, ugotavlja Bojan Korsika
2014 Pozareport

Odpri galerijo

Novinarji tega sveta vsakega pismenega zemljana (ali vsaj tistega, ki razume, kaj govorijo po televiziji ali radiu) zelo natančno podučijo o novinarstvu kot svetem poklicu, ki brani svobodo in neutrudno odkriva hudobce tega sveta.
Je še kaj bolj svetega kot raziskovati (v bistvu biti policaj) in obtožiti (biti tožilec in sodnik obenem) nekega hudobca?
V dobi interneta postane odnos novinar-bralec seveda interaktiven. Stopimo celo na polje relacijske psihoterapije, ko novinar-urednik dobiva elektronska sporočila, kot: "Anuška, ne daj se ... opravljaj svoje delo novinarke kot si do zdaj, si ena redkih!!" Težko, da človek, da ne rečem novinar, ne obstane ali ostane ravnodušen - kot bojevnik za svobodo in demokracijo.
 In tu smo že zelo blizu naše heroine Anuške Delić, čeprav moramo za lažje razumevanje narediti manjši ovinek prek minimalnih novinarskih standardov.

CLINTONOVA FRIZURA, KUČANOVO PARKIRANJE ...

Ko ameriški predsednik frči z letalom Air Force One po domovini, se za nekaj časa zapre zračni prostor. Pač v ameriškem stilu, češ če ni pravega cirkusa, potem to ni cirkus. Nekoč je bil Bill Clinton s Hillary že v letalu, ko mu je rekla: "Kakšen pa si v glavo?" In na hitro so od nekod privlekli  frizerja. Nastala je zamuda in desetine letal ter tisoči potnikov so čakali čez predvideni čas. Zato se je na Clintona usulo z leve in desne. Krepko so ga, saj je zanemaril vse standarde ter ga niso mogli zagovarjati niti njemu naklonjeni mediji. Takšni medijski popravki (ne glede na politično opcijo) se vedno izkažejo za enega pomembnih elementov delovanje demokratičnega sistema.
Njegov antipod, recimo mu tako, Milan Kučan, je s svojim starim golfom (tako znamka kot starost avtomobila pri antipodu nikakor nista naklučje) nekoč prav nemarno po balkansko parkiral delno na pločniku. To je prekršek, ki se je s Kučanovim ravnanjem spremenil v prvovrstno politično dejanje, potrebno kritične obravnave. Pa se osrednjih medijev sploh ni dotaknil. Alenka Delić je verjetno zgolj vzdihnila in vztrajala naprej kot profilirana politična novinarka.
To pomeni, da so medijski standardi, ne da bi povzdigoval ameriške, v Sloveniji pravzaprav v prenatalni fazi.

... IN SPREMEMBA NOVINARSKE BESEDE V OROŽJE ZA UNIČEVANJE

Naslednja, višja in kompleksnejša operacija od "molka organa" je "proaktivnost". To vam bo potrdil kakšen redek strokovnjak in raziskovalec, ki se ukvarja z uredniškimi in novinarskimi zlorabami medijev v politične namene.
Ko se tako začnejo objavljati informacije, za katere je že na prvi pogled razvidno, da so lahko pridobljene samo iz kriminalističnih ali obveščevalnih krogov, se znajdeta medij in novinar na zelo spolzkem terenu. Novinar se zelo hitro, zavestno ali pa tudi ne, spremeni v vojaka za likvidacijo političnih nasprotnikov. Curljanje informacij je namreč vedno fokusirano na neko osebnost ali njeno dejanje.
Pri takšnem "novinarskem" delu morajo novinarji kot vojaki seveda računati tudi na žrtve. Tako kot sami pošiljajo smrtonostne projektile, zlahka tudi sami postanejo njihove žrtve.

KAZENSKI PREGON VOJAKINJE-NOVINARKE ANUŠKE DELIĆ

In v gornjem kontekstu državno tožilstvo preganja Delićevo, češ da je nezakonito uporabila podatke Slovenske obveščevalno-varnostne agencije Sova o delovanju desničarskih ekstremističnih skupin in njihovih povezavah z Janševo SDS. Do tu je vse lepo in prav.
Takšne objave, če so resnične, so v javnem interesu in v tem primeru je kazenski pregon novinarja popoln anahronizem. In Delićevi resnično ne želimo zapora.
Če bi Delićeva prišla "od nikoder", bi lahko rekli: "Dekle je šlo starim mačkom na led in so jo izrabili za svoje interese."
Toda zdaj se izrisuje, da Delićeva ni prišla "od nikoder". Njena dosedanja zaslišanja na ljubljanskem sodišču (primer: Matjaž Kovačič, bivši predsedmik uprave Nove krediten banke Maribor, proti Roku Kajzerju, uredniku Dela) kažejo, da je podatke zavestno pridobivala od predstavnikov agencije Pristop. Agencije, ki predvsem manipulira z informacijami. Če pa še vemo, da je njen zasebni partner (Franci Zavrl, ikona slovenskega medijskega "gurujstva") bil - in verjetno še vedno je - vpliven v tej agenciji, je krog sklenjen. Še bolj, če spomnimo na njen prosluli intervju z nekdanjim obveščevalcem Antonom Peinkiherjem ("Janša je razoroževal Slovenijo ..."), o katerem sem tukaj že zapisal, da je raketa, ki je priletela ob točno določenem političnem času v cilj.
Anuška Delić bi se kot politična novinarka lahko tudi lotila prvovrstne teme, ko Zdenko Roter (nekdaj vplivnež levice) v spominih opisuje, da je Janez Kocijančič po osamosvojitvi igral Milanu Kučanu "postreščka" pri nekih tajnih srečanjih, ali kako je Milan Kučan kot predsednik države svojega tedanjega svetovalca Roterja pošiljal na Hrvaško, na tajno misijo iskanja dokumentov zoper Janeza Janšo. Pa se te dvojice ni lotila.
Torej ne gre za pogumno novinarko, ki odkriva politično podzemlje, ampak za fronto, bitke in uničevanje nasprotnikov-zgolj ene politične opcije.

ŠE NAPREJ BOM ODKRIVALA ... (ANUŠKA DELIĆ TE DNI)

Seveda se je s kazenskim pregonom države (kot rečeno, nesmiselnem) čisto po človeški plati zelo težko sprijazniti. Ni takšnega cinika pod soncem, ki bi sam sebi v samotni nočni učni uri rekel: Zlorabil sem novinarski poklic in zmanipuliral bralce zaradi svojih zasebnih interesov. In dobil sem strel (kazensko preganjanje), ki ga moram po "moško" prenesti. Veliko bolj vabljiva je varianta B, ki smo jo opisali na začetku - o pogumnih novinarjih, ki odkrivajo politični kriminal, država pa jih pošilja v zapor. In o krepki avtosugestiji.
Še posebno, če ti gre na roko navidezno notorično naiven predsednik vlade Miro Cerar, ki te podpre na twitterju. In če ti neuko ljudstvo piše: "Anuska ne daj se ... opravljaj svoje delo novinarke, kot si do zdaj, si ena redkih!!"
In iz vojaka plačanca (v prenesenem smislu) se spremeniš v heroja dnevne politične kronike.

A.D., FRIVOLNO DRUŠTVO NOVINARJEV IN MEDIJI NASPLOH

Da je nekdo shecal mednarodno društvo novinarjev ali Amnesty International v podporo Delićevi, je razumljivo, saj ne poznajo "kompleksnosti" zatohlosti naše politično-medijske scene. Domači (politični) novinarji pa so pod nenehnim pritiskom, lastnim in od strani. Ves čas jih namreč ustavljajo in usmerjajo, zelo prefinjeno ali tudi grobo. In pritisk kar brbota ter čaka, da plane.
Zato, prosto po Freudu, skozi psihopatologijo vsakdanjega novinarskega življenja pograbijo Anuško Delić in jo naredijo za heroino. Pritisk v "hlapcih" se sprosti, čeprav groteskno in perverzno, saj naredijo za heroino vojakinjo, ki predstavlja "temno snov" njihovega lastnega poklica.
In seveda upajo (in tekmujejo), da se bodo lahko malo posončili v senci svoje groteskne vojakinje.

A.D. NI SIMBOL ODPORA, AMPAK NJENA MANIPULACIJA

Novinarka seveda ni simbol odpora proti okupaciji medijskega prostora, temveč je eden od presežkov medijske manipulacije v sodobni Sloveniji. Iz njenega pisanja o ekstremističnih skupinah in Janezu Janši se je ustvaril vtis, da je Janez Janša celo tako nevaren, da novinarko preganja kar skozi državno tožilstvo ali Nacionalni preiskovalni urad. S tem se prepriča še dodaten segment zmernega političnega telesa, da je Janez Janša politično zlo, ki ga je treba osamiti. Preostanek zmernega političnega telesa pa seveda "prepriča" kar Janez Janša sam.
Toda resnica je prav nasprotna, Janez Janša ni imel nikoli prevladujočega vpliva v slovenski državi, zdaj pa njegova politična moč še peša.
Na neki način se ponavlja obdobje po osamosvojitvi, ko je Spomenka Hribar v vreli politični in medijski kotel vrgla tekst "Ustavite Janeza Janšo". Ustvarila je vtis, da Janez Janša gleda iz vsakega kotička slovenske politične države in civilne sfere. Danes, po dvajsetih letih, tudi stroka pritrjuje dejstvu, da je bilo prav nasprotno. Levica si je jemala nazaj še tisti mali del oblasti, ki ga je izgubila ob osamosvajanju.
Anuška Delić seveda ni Spomenka Hribar, ampak je njena karikatura.

P.S. Zaradi doslednosti moram omeniti tudi drugo politično "opcijo" v zvezi z mediji, ki jo predstavlja Janez Janša. Saj na primer komentira pisanje novinarke Gordane Stojiljković kot "opankarski" žurnalizem, kar je vsekakor somrak vseh standardov v politični komunikaciji.
Obe politični "opciji" (v narekovajih zato, ker sta za Slovenijo obe slabi) sta znižali vse standarde, tako da lahko brez velikega odziva tudi najbolj izpostavljeni politiki vozijo po cesti "rikverc" ali pa na primer pljuvajo po novinarjih. Nikakršnih medijskih standardov ni več. So le trenutni neobvladani interesi in koalicije.
 
Bojan Korsika je podjetnik in publicist
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi izdajatelja spletnega portala Požareport.si

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Anuška Delić bill clinton Hillary Milan Kučan Janševo matjaž kovačič Roku Kajzerju franci zavrl Antonom Peinkiherjem zdenko roter janez kocijančič miro cerar Freudu Spomenka Hribar P.S. Gordane Stojiljkovič

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Anuška Delić ni Spomenka Hribar, ampak je njena karikatura