Miro Cerar je zmagal kot politični začetnik in novinec, ki mu je z nekaj plehkimi, a sprejemljivimi frazami uspelo naplahtati vsega hudega vajene volilce. Razlika je le v tem, da se mu bodo - ali so se mu že - rade volje pustili naplahtati, ker so prepričani, da ni politik, da ne deluje kot politik in da ne zgleda kot politik.
Miro Cerar je zmagal kot nekdo, ki se je delal - ali so ga delali - pametnega na televiziji tako dolgo, da je še sam začel verjeti, da je od pametovanja v medijih do pooblastila za spravljanje države v red samo korak, en sam, majhen, neznaten in neusoden korak. Zmaga Mira Cerarja je zmagoslavno žegnanje teh tipično slovenskih notranjih konfliktov, iz katerih smo se naučili delati politične, socialne in psihološke vrline: skromnosti in prepotentnosti ter dobronamernosti in diaboličnega gona, da bi se šli politiko kot nejevoljo moči; solidarnosti in kontrole; pridnosti in lenobe, da bi najprej in raje pokrbeli zase; ubogljivosti in uporništva do izvirnosti; normalnosti in povprečnosti kot nadomestka za tveganje.
Miro Cerar je zmagal kot nekoliko maskuliniziran dokaz, da bi na volitvah zlahka zmagala Nataša Pirc Musar, če bi le bila dovolj nora ali pametna, da bi ustanovila stranko. Še več! Cerar je ultimativni dokaz, da je na volitvah možno zmagati, če si ljudem simpatičen - karkoli že to pomeni.
Imel sem cel kup razlogov, da ne volim Mira Cerarja - pa vendar sem nazadnje volil prav zanj.
Tik pred zdajci se mi je dokončno zmešalo in sem s tresočo roko dejansko obkrožil nekega njegovega iks-ipsilon kandidata (za katerega lahko le upam, da ni tisti, ki ga poznam pod tem imenom, temveč samo njegov soimenjak).
Volit sem šel nerad in nepripravljen - politično in psihološko. Slutil sem, da bodo rezultati za državo in zame dizaster. Več kot en mesec se mi ni ljubilo ukvarjati z volilno izbiro, sam pri sebi nisem zbrano in sistematično tuhtal, gostilniške debate sem poslušal le napol, nisem se delal pametnega ne pred sabo ne pred drugimi, soočenj nisem gledal, intervjuje bral le minimalno. Cinično sem užival v spirali negotovosti in samouresničujoči se lahkomiselnosti odločitve. Eksperimentiral sem. Hotel sem z lastno izkušnjo dokazati, da so letošnje parlamentarne volitve abnormalne.
Razmišljal sem, ali naj nemočno kljubujem levičarskemu socialnemu in ekonomskemu pandemoniju kot odgovoru na desničarski ideološki pandemonij, ki je izbruhnil v zadnji fazi afere Patria, in volim SDS, pa nisem mogel, ker mi grejo preveč na živce - sicer bi jih z veseljem podprl, če bi bili bolj normalni (po mojih merilih, ne Mencingerjevih).
V rokavu sem skrival rezervnega aduta: kaj pa če bi po dolgem času spet enkrat volil NSi? Ta stranka je zame sprejemljiva alternativa za SDS, vendar so se mi za konkretno sezono pomlad-poletje 2014 zdeli preveč predvidljivi in ponošeni. Že na evropskih volitvah sem namreč volil Peterleta, zato bi to bilo za moje pojme že preveč dosledno.
Kljub temu pa sem zanihal nazaj, ko je v četrtek Peter Frankl, ki mu zaupam, v Financah napisal, da je najbolj normalna volilna izbira Ljudmila Novak in da je smiselno voliti NSi.
Bil sem že tako rekoč odločen. Potem pa sem v petek prebral esej Luke G. Lisjaka v Časniku.
Čeprav je bil tekst zastavljen in uglašen kot nedvoumna kritika, skoraj satira, je name deloval popolnoma nasprotno. Strinjal sem se s skoraj vsem, kar je Lisjak napisal. Daleč najbolj pa so me prepričali tisti deli analize, kjer ugotavlja, da deluje Cerar prepričljivo in zmagovalno zato, ker "svoj uspeh gradi izključno s poudarjanjem tega, kar je malodane izginilo iz slovenskega političnega diskurza: zmernosti, preudarnosti, poštenosti, strokovnosti, zavračanja demagogije. […] Na politični sceni, ujeti v krču izključujočih diskurzov in medsebojne demonizacije, je uspel z izpostavljanjem tega, kar je drugod utihnilo. Je dobesedno simptom odsotnosti."
Fenomen zmage Mira Cerarja je dejansko tudi v tem, da je premočno zmagal kljub temu, da so ga vsi, ampak res vsi tako imenovani mnenjski voditelji in politični analitiki - vključno s tistimi, ki za to niso plačani drugače kot z naslednjo rundo - dobesedno prezirali. Že marsikoga niso mogli niti živega in ga še vedno ne morejo, toda še nikogar niso sesuvali tako v en glas in tako ekumenično, onstran vseh političnih ločnic, kot da gre za skupnega zunanjega sovražnika.
Ta nenačelna koalicija proti Cerarju mi ni šla v račun in mi je že prej dajala misliti - ne bi pa zanj volil samo zanalašč in proti toku. Toda nazadnje, tudi pod vplivom teksta, sem vendarle preklopil. Bodimo pošteni: ali je Cerar dokazano nekompetenten, prazen, povprečen, abstrakten, brezbarven, dezorientiran, brez političnega libida, idej, moči?
Dokazljivo mogoče, dokazano pa zagotovo ne.