objavi na
pozareport.si

forum

Kolumna Bojan Korsika

Petek, 3. oktober 2014 ob 06:31

Milan Kučan in Zoran Janković, prijatelja do konca?
Nixona se je sistem odrekel, celo najbolj zadrti republikanci, pri nas pa je družbeno sprejemljivo, da bivši predsednik podpira posameznike, ki jih preganja zakon, ugotavlja Bojan Korsika
2014 Pozareport

Odpri galerijo

Naj mi sloviti pisec političnih kriminalk John le Carre oprosti, ker sem naslov njegovega romana, ki mi je dajal obilo intelektualnega užitka, uporabil pri paru Kučan-Janković. Seveda ne mislim, da sta Milan Kučan in Zoran Janković intelektualca, vendar pa sta "čistokrvna" politika, ki sta zadnjih dvajset, petindvajset let vedno tako ali drugače povezana. In te povezave ne moremo zvesti na zgolj politične interese. Njune povezave so bile vedno podobne politični kriminalki balkanskega tipa.
Zdaj ko je Kučan le nekaj dni pred županskimi volitvami podprl Jankovića s tem, da je prišel na odprtje Trga republike, si moramo spet v kratkih slikah ogledati Zorana Jankovića in njegovega "očeta" Milana Kučana.
Kučan in Jankovič sta namreč znova nek čuden politično perverzen par, potem ko je bil Janković nekaj časa izgubljeni in osamosvojeni sin. In je bil discipliniran prek protikorupcijske komisije, s pravnomočnimi obtožnicami ...
In tako se mimogrede še zdi, da pri Kučanu in Jankoviću ne velja več sloviti rek, ki naj bi ga izrekel ameriški predsednik Harry Truman: "Če hočeš imeti v Washingtonu prijatelja, si kupi psa."

PRVA SLIKA: VIZITKA

Prejšnji sistem je podkupoval na številnih koncih. Pomembni posamezniki so imeli na primer vizitko predsednika vlade ali sekretarja za notranje zadeve, lično zloženo v vozniško dovoljenje. Miličnik, ki je zagledal vizitko, je zgolj salutiral in pogledal stran.
Vizitke so imeli tisti, ki so pripadali širšemu "notranjemu krogu" sistema. Najvišji je seveda niso potrebovali, bolj znani tudi ne, saj so jih miličniki prepoznali. Torej je šlo za srednje in višje kadre sistema (policija, vojska, sodišča, tožilstva, gospodarstveniki, verjetno tudi kulturniki in športniki). Njim se je vnaprej oproščalo običajne in hujše prometne prekrške (alkoholiziranost, prehitra vožnja, nesreče ...).
Pravi titanski napori bi bili potrebni, da bi politiki v nastali parlamentarni demokraciji pretrgali takšne in podobne niti korupcije. Pa niso imeli volje za to, ampak so s to prakso nadaljevali. Tu mislim tudi na Milana Kučana.

DRUGA SLIKA: MILAN KUČAN KOT UGLED!

Milan Kučan ima v slovenski družbi precejšen ugled. Del medijev (ki ne prevladuje) ga lahko še tako blati in do onemoglosti pljuva po njem ter še tako puhlo razlaga, da Milan Kučan vlada zaradi neke temne zarote, kar je seveda smešno in v večini primerov daleč od resnice.
Milan Kučan je politik, ki uspešno dela tisto, kar si povprečen Slovenec predstavlja, da mora delati politik. V javnosti je zmeren, gradualističen in tudi avdiovizualno vzbuja zaupanje ter daje pomirjujoč vtis. To je ključno. Šele potem pridejo na vrsto mediji, omrežje, zarote itd., ki jih mojstrsko vodi, seveda ne operativno (kar ne izključuje včasih tudi telefonskih klicev), ampak daje takt celotni zadevi.
Ključna je njegova javna podoba. Naj obrnem. Koliko časa bi Janez Janša uspešno vozil takšen "Kučanov" konglomerat (mediji, omrežje)? Verjetno bi se vsi hitro znašli pod kakim ovinkom ali v stanju pred izrednim stanjem.

TRETJA SLIKA: KUČAN KOT JANKOVIĆEVA VIZITKA

Torej, Milan Kučan pride na Jankovićevo odprtje Trga republike in mu s tem podeli, prek svojega ugleda, "elektronsko vizitko" (odpustek), kot bi rekli danes. Pozabljeni so vsi minuli nesporazumi (pravnomočne obtožnice). Janković je spet "naš". In tudi voli se ga lahko brez slabe vesti. Vsak potencialni volivec levice in tisti, ki jim je všeč, ker je Zoran Janković "toliko naredil za Ljubljano", si najbrž mislijo nekako takole: Že res, da Jankoviću visijo nad glavo številne ovadbe, toda Janez Janša pa je že v zaporu. Torej? Volili bomo Jankovića, saj je tudi Kučan za.
Ali rečeno z očmi povprečnega Ljubljančana: "Res je, da Janković krade, a je tudi veliko naredil za Ljubljano. Drugi pa samo kradejo."

ČETRTA SLIKA: ROŽNIK IN OKOLI NJEGA

Desetletja hodim na ljubljanski Rožnik skozi znan tunelček pod železnico, ki povezuje Tržaško cesto s Študentskim naseljem, in naprej na Rožnik. Nikoli, res nikoli nisem videl, da bi delavci Snage v prehodu čistili umazanijo in mokro listje, in prehod je bil seveda lahko nevaren. V zadnjih letih, pod županom Jankovićem, pa ta tunelček in stopnice večkrat očistijo. Kosijo tudi travo na javnih površinah. Z uvedbo parkirnih avtomatov se je kot s čudežno paličico prvič uredil mirujoči promet v mojem okolišu. Nobenega kaosa več. Vse to mi je seveda všeč. In seveda je to moja lastna past pred volitvami.

PETA SLIKA: ŽUPANI NA CRACKU (KOKAINU) IN OBLASTI

Ob ovadbah, tudi pravnomočnih, Zorana Jankovića preprosta slovenska duša (predvsem iz sosednjih občin) vzkline: "Kaj takega se v zahodnih parlamentarnih demokracijah ne more zgoditi!"
A to ne drži. Nazoren je primer črnskega župana Washingtona, kjer je črnsko prebivalstvo v večini. Marion Barry je mestu županoval kar dvajset let, tudi na valu želja in dejanskih sprememb na bolje za črnsko prebivalstvo. Vse obtožbe o razsipništvu in utaji davkov je zavračal kot politične napade nanj in njegovo poslanstvo. Na koncu ga je ujel FBI, ne boste verjeli, pri kajenju cracka. Toda zgodba se je nadaljevala še bolj neverjetno. Barry je "odsedel" šest mesecev in se potem prebil v mestni svet ter na koncu lepo oddelal še zadnji petletni mandat kot župan Washingtona.
Torej takšnih ali še hujših županov, ki županujejo na drugi strani zakona, je po svetu veliko. Tudi v Ameriki, ki je še posebno občutljiva za "čistost" politike. Seveda ne kujem v zvezde ameriškega sistema, daleč od tega.
Toda obstaja bistvena razlika.

ŠESTA SLIKA: TEMNA SLIKA PARA KUČAN-JANKOVIĆ

Bistvena razlika je ta, da v Ameriki predsedniku ali bivšemu predsedniku niti na misel ne pride, da bi tako ali drugače podprl župana, ki ga preganjajo federalne in lokalne oblasti. Mediji bi ga v tem primeru dobesedno uničili. In drugi politiki, seveda tudi.
A prav to dela Milan Kučan. Uporablja svoj politični kapital, da podpira skrajno sumljiv lik Zorana Jankovića. To je politična korupcija, toda mediji in politiki so tiho - erozija političnega sistema, torej.
Naj končam. Zato ker je par Kučan-Janković temen politični par, ki nadaljuje koruptivno tradicijo podeljevanja "vizitk", v nedeljo ne bom volil Zorana Jankovića in bom s tem volil "proti" Milanu Kučanu. In s tem proti družbeno sprejemljivi politični korupciji pri nas. To seveda ne bo nekaj zelo pogumnega, bom pa rešil svojo dušo.
 
P.s: Bolj natančni bodo povprašali, kaj pa Richard Nixon? Kot predsednik Združenih držav Amerike je prek sodelavcev goljufal, prisluškoval in lagal. Res je. Toda ker ni takoj odstopil, so se mu odrekli tudi najbolj zadrti republikanci. Preostanek življenja je preživel v osami in pokopali so ga brez blišča, brez imperialnega pogreba, ki ga ameriški sistem nakloni predsednikom. Nixona se je sistem odrekel, pri nas pa je družbeno sprejemljivo, da bivši predsednik podpira posameznike, ki jih preganja zakon.
Naš sistem torej predstavlja ta temni par Kučan-Janković, ki bosta očitno prijatelja do konca.
 
Bojan Korsika je podjetnik in publicist
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi izdajatelja spletnega portala Požareport.si

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
John le Carre Kučan Jankovič Harry Truman Janez Janša Marion Barry Richard Nixon

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Milan Kučan in Zoran Janković, prijatelja do konca?