objavi na
pozareport.si

forum

Kolumna Marko Crnkovič

Ponedeljek, 24. november 2014 ob 06:31

Na svoji liniji: Edini možni reset SDS
SDS je na posvetu usklajeno ugotovila, da so na pravi poti. Kot da se nič ne dogaja: ne s stranko, ne z Janšo, ne z volilci, ne z državo
2014 Pozareport

Odpri galerijo

Če bi se zanašal na medijsko pozornost, posvečeno inkriminirani stranki - in nadgrajeno z zlonamerno dobrohotnimi mnenji, enim bolj pametnim od drugega -, bi lahko sklepal, da nobena druga stranka v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije ni tako zelo potrebna reform kot prav SDS.
To je seveda pomota.
Da se SDS (nenamerno) pretvarja, da se nič ne dogaja in da je treba samo vztrajati na začrtani poti in platformi, ni nobena strankarska ali nasploh politična izjema. Zanikanje lastnih problemov in odvračanje pogleda od realnosti je tako ali tako slovenski nacionalni šport. Pa ne samo v politiki. Ljudje so obenem trmasti in bojazljivi in imajo raje status quo kot pa spremembe. Zdi se jim, da ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše - in če že gre na slabše, naj gre raje sámo od sebe, po inerciji krize, družbe, drugih, ker nas pač navdaja občutek brezizhodnosti in apatije. Če ne storiš nič, ti nihče ne more očitati, da si storil napako. Niti sam si tega ne moreš očitati. Opran si krivde.
A da ne bom preveč posploševal…
Vsaka poštena stranka je poštena po svoje; toda vsaka slovenska stranka je po svoje taka kot vse druge.
Slovenski politični prostor je polariziran, kar po splošnem prepričanju pomeni, da je tudi zelo diferenciran. Nikar ne nasedajte tej teoriji. Gre za narcizem majhnih razlik.
SDS je v bistvu grešni kozel slovenskega političnega, strankarskega in volilnega sistema. Ne zato, ker bi ji pripisovali, da je za vse kriva. Tako kot SDS ni izjema, tudi ni pravilo. Podobno kot vse druge stranke je obenem vzrok in posledica.
Grešni kozel je zato, ker politiki in komentatorji in sploh vox populi očitajo SDS iste ali podobne stvari, kot bi jih lahko očitali tudi sebi (ali drugim). Pri sebi in drugih ne vidijo napak in problemov, pri SDS pa še predobro.
Res pa je, seveda, da je SDS bolj kot druge stranke ponosna na svoje napake in probleme. Napake in probleme jim pripisujejo drugi, sami pa to vidijo kot prednosti ali krivice, ki jim jih delajo.
Sobotna klavzura je dala vedeti, kako sami dojemajo situacijo, v kateri so se znašli po obsodbi in inkarceraciji Janeza Janše ter njegovi parlamentarni izvržbi in vrnitvi.
SDS ostaja na liniji. Po Titu Tito. Ne priznaju oni ovaj sud. Maul halten und weiter dienen. Keep calm and carry on.
Najbolj šokanten tekst v zvezi z SDS je objavil te dni nekdanji Janšev minister Žiga Turk, nekoč prominenten, danes pa nekoliko odpadniški ali vsaj dezaktiviran član stranke. Šokanten zato, ker je v bistvu samo ponatisnil interni tekst, ki ga je napisal za podobno klavzuro SDS pred skoraj štirimi leti (januarja 2011)!
"Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo ta "pravi". [Tako] nas prikazujejo zmernim volivcem in, priznajmo, sami poskrbimo, da jim gradiva za to ne zmanjka. […] Ali smo res opravili pošteno in odkritosrčno analizo prejšnjega mandata [2004–08]? Kje smo pridobili prijatelje in kje sovražnike? Kdo se nas je bal? Zakaj se nas tudi nekateri zmerni volivci bojijo? Zakaj se dá igrati na karto strahu pred SDS? Koga smo si odtujili? Katere populistične poteze so se nam vrnile kot bumerang […]? Koliko nezadovoljnežev smo si nakopali s kadrovskimi potezami, ko smo umikali tudi sposobne in spoštovane menedžerje?" se je takrat spraševal Žiga Turk.
In dodal: "SDS mora biti] stranka optimističnih zmagovalcev (demokratizacije) in ne stranka zagrenjenih žrtev (komunizma)."
Še več! V SDS so še danes in še tem bolj prepričani, da je njihova identiteta “zagrenjenih žrtev” tisto, kar jih ločuje od drugih igralcev, in je zanje celo komparativna prednost.
Problem ni samo v tem, da tako mislijo. Problem je tudi, da so - podčrtano, boldirano, v verzalkah - zagrenjene žrtve. Komunizma? Eh, to smo po malem vsi, četudi se ne zavedamo. Pa saj ni važno.
Politični sistemi so povsod po svetu narejeni za zmagovalce, ne za žrtve. Zmagoslavna osvoboditev in vrnitev Nelsona Mandele, s katerim Janšo radi primerjajo, tega ne spodbija: Mandela se po mojem niti za trenutek v vseh 27 letih zapora ni imel za žrtev, imel se je za zmagovalca. Mi sledite?
SDS je v nemogoči situaciji. Zanje bi bila edina rešitev, da se odrečejo svoji resnični, pristni, nehlinjeni identiteti zagrenjenih žrtev komunizma, če še hočejo v prihodnosti količkaj prosperirati, kaj šele kdaj spet pretendirati na oblast. Za to pa bi morali zanikati vse, kar so v polpretekli zgodovini grdega - četudi kdaj resničnega - izjavili o aktivnih in upokojenih konkurenčnih politikih in parapolitikih, o sodnikih, o medijih, o družbi nasploh, s tajkuni in zombiji ter opankarji in trenirkarji vred.
To bi bil edini možni reset stranke - toda malo je verjetno, da bi to storili. Tako slabo pa jim še vedno ne gre, kajneda? S tem bi navidez zanikali, zavrgli vse, za kar so se borili. Izdali bi Janšo, kaj Janšo, Pučnika bi izdali ali celo Havla in Nelsona Mandelo. Za nazaj bi dali prav Kučanu, Masleši, Zemljariču, Mačku. Moralne posledice bi bile po njihovi pameti katastrofalne. (Morda celo geografske, če bi se Trstenjakova naenkrat znašla sredi Murgel.)
Dejstvo je, da je ta družba, ta politična nomenklatura, ta slovenska levičarska falanga spravila SDS na rob propada. Bolj kot s političnimi metodami - legitimnimi ali nelegitimnimi, obsojanja ali skomiganja z rameni vrednimi - pa jim je to uspelo s psihološko vojno proti njihovemu karizmatičnemu voditelju. Pravilno so domnevali, da se mu bo nekega dne utrgalo in da bo pri tem nastal vtis, da ni poti ne nazaj ne naprej.
Odnos politike in javnosti do SDS - in obratno! - je vseh dvajset let nekakšna samouresničujoča se prerokba. Dogaja se to, kar hočejo drugi - oni pa ostajajo na svoji liniji.
 
Marko Crnkovič na Twitterju: @crnkovic
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi izdajatelja spletnega portala Požareport.si

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Titu Janšev žiga turk Nelsona Mandele Pučnika Havla Kučanu Masleši Zemljariču Mačku @crnkovic

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Na svoji liniji: Edini možni reset SDS