objavi na
pozareport.si

forum

Kolumna Bojan Korsika

Četrtek, 27. november 2014 ob 06:36

Nemci imajo Gaucka, mi pa Janeza Zemljariča
Groteskno je in patološko, da naša država prek Pahorja državniško odlikuje Joachima Gaucka, protikomunističnega oporečnika, hkrati pa sama vztraja na Titovi poti, ugotavlja Bojan Korsika
2014 Pozareport

Odpri galerijo

Po medijih je spet zakrožila dejavnost Janeza Zemljariča, ki ga sredstva javnega obveščanja neutrudno naslavljajo kot "bivšega politika in lobista". Seveda pa je bila njegova najpomembnejša "dejavnost", da je bil vodja Službe državne varnosti, balkanskega alter ega zloglasne vzhodnonemške službe Stasi. Obe sta bili po današnjih merilih državni teroristični organizaciji. Do SDV kot dela nedemokratičnega jugoslovanskega režima se je opredelilo tudi ustavno sodišče.

SLOVENSKA ZGODOVINSKA EBOLA

Zgodovina velikokrat postavi ogledalo tistim, ki si pred njo zatiskajo oči. To je naredila tudi z državniškim obiskom nemškega predsednika Joachima Gaucka v Sloveniji, duhovnika, protikomunističnega oporečnika in v preteklosti lovca na pripadnike in zločine službe Stasi. Resnično je močno ironično, da se Gaucke, ki predstavlja simbolni obračun Nemcev z nedemokratično vzhodnonemško preteklostjo, torej, da se takšen državnik sreča z našimi "državniki". Pa narekovajev nisem naredil zato, ker bi bil žaljiv do funkcij , ki jih opravljajo.

GAUCKE IN PAHOR

Protikomunističnega oporečnika Gauckeja je sprejel predsednik republike Borut Pahor. Za Pahorja bi lahko nekoliko ironično rekli, da je Bill Clinton vzhodne Evrope. Bil je dolgoletni predsednik stranke Socialnih demokratov (prej Združena lista socialnih demokratov), ki se ni nikoli, niti simbolno ne, odrekla svoje "vodilne vloge" v nedemokratičnem jugoslovanskem režimu. Poleg tega ni Pahor, kljub stalnemu manekenskemu disidenstvu, nikoli zbral politične volje in moči, da bi stranko ali sebe pripravil do obsodbe in obžalovanja zaradi dela svoje  stranke v preteklosti.

GAUCKE IN ZEMLJARIČ

Predsednika Gauckeja je nemški parlament izvolil (resnici na ljubo v drugem poiskusu) tudi kot simbol nemškega obračuna s temačno preteklostjo. Da s tem niso obračunavali s socialnimi in levimi idejami sodobne civilizacije, pa kaže to, da so ga za predsednika predlagali socialdemokrati in potem podprli tudi krščanski demokrati.
Značilno je bila proti "leva stranka" iz bivše vzhodne Nemčije. In s tem smo že pri Janezu Zemljariču.
Pri Janezu Zemljariču, ki se v bistvu (kljub aretaciji in ovadbi - v smislu, kdo pa še danes ni bil aretiran in ovaden?) kot medijsko spoštovan gospod sprehaja po Sloveniji ter "biznisira". In predstavlja v oreščku vse tisto, česar slovenska patološka zavest ni bila in ni sposobna narediti. Ni se namreč sposobna soočiti s samo seboj in svojo patološko preteklostjo.
Še več, tisti redki posamezniki, ki so kritični, doživijo posmeh, balkansko krčmarsko obračunavanje v slogu "pa kaj bomo zdaj po kosteh brskali?", "kar je bilo, je bilo","vsak varnostna služba ugrablja in pobija ljudi", "Udba ni bila nič posebnega" itd.

NEMCI IN SLOVENCI

V Nemčiji sodelavci in uslužbenci Stasija ne morejo zasesti političnih ali državnih funkcij, niti funkcij v državnih podjetjih.
V Sloveniji pa lahko bivši šef "slovenskega Stasija" mirno občuje tudi na primer z največjim slovenskim zdravstvenim zavodom, Univerzitetnim kliničnim centrom v Ljubljani.
Da ne govorimo o Dragu Isajloviću, pripadniku SDV, ki je bil intimus bivšemu finančnemu ministru Francetu Križaniču. Celo fizično je uradoval blizu njegove pisarne.
"Naš" tedanji predsednik vlade Borut Pahor ga je sicer na koncu formalno odstranil, toda vloge SDV ni nikoli obsodil. Še manj pa, da bi odstavil Franceta Križaniča, čudežnega dečka slovenske trde "levice".

FREUD IN SLOVENCI

Zato menim, da je groteskno in patološko, da slovenska država prek rok Boruta Pahorja državniško odlikuje Joachima Gaucka, protikomunističnega oporečnika. Hkrati pa sama vztraja, če rečem ironično, na "Titovi poti".
Na poti, ko v četrt stoletja samostojnosti ni bila sposobna kot država (skozi parlament) sprejeti vsaj minimalne obsodbe prejšnega sistema.

NE GRE MI ZA MAŠČEVANJE

Tu ne gre za obsodbo zaradi obsodbe ali za to, da bi proti komur koli poskušal vzbujati nizka čustva. Gre za našo prihodnost. Obsodba je potrebna zaradi nedemokratičnosti prejšnjega sistema in delovanja posameznikov v njem. Sistema, ki je Slovenijo konec prejšnjega stoletja pripeljal v popolnoma brezizhoden politični in ekonomski položaj. Sistema, ki se še danes prek politično (in ekonomsko) aktivnih posameznikov tedanjega sistema vedno znova ponuja kot rešitev naših težav. Pa je njihova "rešitev" (ob nesposobni politični desnici) vedno znova ohranjanje lastnih položajev in privilegijev ob popolni ignoranci preostale družbe, da o mladi generaciji niti ne govorim.
V Sloveniji, Hrvaški, Srbiji, Romuniji in še kje tako ali drugače vlada trda levica iz rdečih horizontov preteklosti, na Češkem in Poljskem pa ne.
In zgoraj omenjene države se na vseh lestvicah redno znajdejo na začelju vseh evropskih narodov. Zaradi tega je treba s trdo levico (politično seveda, da me ne bo kdo optožil pogromaštva) obračunati, ker nam krade našo prihodnost. Slovenci smo tu na začetku poti, saj doslej nismo bili sposobni niti mile obsodbe nedemokratične preteklosti in posameznikov v njej.

P.S. Ob tako odličnem človeku in oporečniku Joachimu Gauckeju ne morem mimo Edvarda Kocbeka in Milana Kučana. Ne morem mimo Kocbeka, nedvomno našega največjega političnega oporečnika in velikega umetnika.
Sistem mu je 35 let prisluškoval, živel je celo v nekakšni "mobilni ječi", saj ni mogel narediti niti koraka brez vedenja ovaduhov, ki so se prikradli v njegovo bližino.
Logično bi bilo pričakovati, da bo Milan Kučan, ki je prek svojih adlatusov ves čas namigoval, da je v komunizmu v bistvu bíl "gverilski boj" za demokracijo, kot predsednik takoj z najvišjimi odlikovanji posthumno počastil spomin Edvarda Kocbeka, če tega ni zmogel kot predsednik zveze komunistov. Toda Milan Kučan, majhen (politično) kot je, tega ni storil. Celo drugemu slovenskemu velikanu, Borisu Pahorju, je namenil le srebrni častni znak. Vendar pa je z najvišjimi državnimi odlikovanju počastil kar nekaj pripadnikov trde levice, na primer Janeza Stanovnika in Zdenka Roterja.
Za Milana Kučana je torej državniški obisk komunističnega oporečnika Gauckeja zagotovo nekakšna provokacija. Zato pa sta Andrej Inkret in Igor Omerza s svojima knjigama popravila Kučanovo politično poniglavost in izkazala Edvardu Kocbeku zgodovinsko čast, ki mu pritiče.
Zares pa lahko končamo z navedbo Igorja Omerze, da je Janez Zemljarič 3. oktobra 1975 ostro zasliševal Edvarda Kocbeka in mu celo grozil.
 
Bojan Korsika je podjetnik in publicist
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi izdajatelja spletnega portala Požareport.si

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Janeza Zemljariča Joachima Gaucka Borut Pahor bill clinton Janezu Zemljariču Dragu Isajloviču Francetu Križaniču Titovi P.S. Edvarda Kocbeka Milana Kučana Borisu Pahorju Janeza Stanovnika Zdenka Roterja Andrej Inkret igor omerza

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Nemci imajo Gaucka, mi pa Janeza Zemljariča