objavi na
pozareport.si

forum

Kolumna Bojan Korsika

Petek, 5. december 2014 ob 06:55

Slaba banka, Križanič in Mramor ali hvalnica slovenski blaznosti
Drama okoli tako imenovane slabe banke: Gre za to, kdo si bo v žepe tlačil mastne provizije ... Zato je treba tujce nagnati ali pa popolnoma ohromiti. Samo za to gre, ugotavlja Bojan Korsika.
2014 Pozareport

Odpri galerijo

Pred leti, v časih pred digitalizacijo, ko si moral za fotografiranje vstaviti v fotoaparat film, sem nekoč stopil v trgovino s fotomaterialom. Iz ozadja je pritekel prodajalec, rekoč: "Hitro povejte, kaj želite, ker mi v laboratoriju pušča vodovodna pipa in imam poplavo". Kupil sem filme in rekel, da bi plačal v nemških markah, ker pri sebi nisem imel dovolj dinarjev. Privolil je in tudi v 10-odstotno "šticungo" (za mlajšo generacijo: takrat običajno preplačilo nad uradnim tečajem marke zaradi nerealnega tečaja) za nemško valuto. Prodajalec je ob šumeči vodi mirno odprl časopis, rekoč, da se mu zdi, da sem navedel tečaj prejšnjega dne, čeprav je bila razlika le malenkostna. Še zdaj ga vidim,  kako žareče zadovoljen obraz je imel, kljub šumenju vode za hrbtom, ko je ugotovil, da ima prav.

PRVA HVALNICA BLAZNOSTI

Tega dogodka sem se spomnil ob začetku krize leta 2008. Takrat  bi bila normalna reakcija, da bi se (Pahorjeva) vlada ukvarjala s tem, kako bi ustavila poplavo, pa se je z menjalnim tečajem.
V populistični gonji, ko so podjetja propadala drugo za drugim, se je ustvarjal vtis, da je množičen (političen) pregon menedžerjev zdravilo za krizo. Saj veste: "Vsi kradejo."
Rečeno, storjeno. Kajti če je v Sloveniji kaj smrtni greh in če kaj združi populistične politike in ljudstvo, so to plače menedžerjev. Ne morem sicer dokazati, a verjetno je Slovenija ena redkih držav, ki se je krize lotila tako, da je znižala plače in nagrade menedžerjev v državnih podjetjih, ki pa so še vedno ključni del gospodarstva.
Zelo mogoče pa je, da je Slovenija celo v svetovnem merilu edina, ki je v tem grotesknem načinu boja s krizo tudi uspela. Sprejela je namreč zakon, ki ima posledico, o kateri govori Romana Kovasc: "Dobre menežerje, tako slovenske, še posebno pa tuje, je prav zaradi tega (tj. zakonodaje o plačah menedžerjev, op. avtorja) nemogoče privabiti v državna podjetja." Tako pravi strokovnjakinja Romana Kovasc (Finance, 2.decembra 2014, str.15).
Nedvomno je to uspešen primer, kako se nizki človeški nagoni, zavist, spreminjajo v zakonsko moč in družbeno vrednoto. Seveda pa nisem za visoke plače kar tako.

DRUGA HVALNICA BLAZNOSTI

Po petih, šestih letih slovenskega "boja" s krizo smo leta 2013, kakih šest let prepozno, dobili slabo banko (ali DUTB) kot eno običajnih formalnih oblik za reševanje gospodarstva takrat, ko je število prezadolženih podjetij preprosto preveliko. Toda banka je bila na žalost ustanovljena po slovensko - brez jasnih ciljev in okvirjev, skratka cagavo. In ta banka je začela delovati šele zaradi hudega pritiska Bruslja, kar je kot svoj politični "uspeh" velikokrat poudarila Alenka Bratušek.

TRETJA HVALNICA BLAZNOSTI

Tudi s to slabo ustanovljeno banko se ni "nihče" ukvarjal skorajda dve leti. In po Petrovem načelu gredo stvari, prepuščene same sebi, vedno v najslabšo mogočo smer. Mednarodni menedžerski (bančni) kadrovski trg je seveda opazil našo "zmago" v omejitvi menedžerskih plač. Prepričan sem, da noben menedžer ali bankir z mednarodnimi referencami niti ne pomislil, da bi prišel v Slovenijo. V državo, kjer ti višino plače določajo sproti ali ponovno ali mediji. Ali pa nasprotno. Le kateri slovenski menedžer bi šel delat v Afriko za 2000 evrov na mesec? Torej, po logiki stvari smo dobili najslabšo mogočo varianto. Dobili smo skrajno sumljivo ekipo, ki si je omislila (dobesedno) švicarske plače in še izredne svetovalne pogodbe, iz katerih prši denar neznano kam. In pri tem očitno ni pri svojem osnovnem delu naredila še ničesar bistvenega. Slovenija pa je to mirno opazovala dve leti.

ČETRTA HVALNICA BLAZNOSTI

Tudi veliki finančni uradnik, minister za finance Dušan Mramor, ne (čeprav se hvali, da spi le po tri ure. O, sveta pomagavka)! Seveda se je značilno po slovensko država (Mramor) začela ukvarjati s Slabo banko šele zaradi previsokih plač, saj mediji (zaradi različnih razlogov in lobijev v ozadju) zaradi tega vsak dan besnijo.
Namesto da bi na finančnem ministrstvu naredili načrt, po katerem bi najbolj izpostavljene tujce napodili in skušali privabiti (z mednarodno primerljivi plačami) menedžerje z referencami, smo šli spet v unikatno smer. Menedžerjem ali bankirjem, ki so dve leti ribarili v kalnem, bodo očitno za polovico zmanjšali plače.
Če jo bodo zato "menedžerji" iz slabe banke popihali z dobrimi odpravninami, nikakor ne bomo končno vendarle dobili strokovnih ljudi. Če pa bodo ostali, se bo počasno gnitje nadaljevalo. In različni lobiji v ozadju se bodo ob prodaji podjetij trgali še za zadnje kose. Pri tem pa gre pri medijskih napadih zgolj za vprašanje domačih lobijev, češ, smo se za to borili, da si bodo tujci slabe banke tlačili v žep mastne provizije ob prodaji podjetij? Za nič drugega ne gre. Zato je treba tujce nagnati ali pa popolnoma ohromiti. Samo za to gre.
 
P.S.: Nedavna vest, da sta bivši finančni minister (zdaj poslanec Socialnih demokratov) Franc Križanič in sedanji minister Dušan Mramor vložila denar v davčne oaze, pravzaprav groteskno sklepa našo zgodbo.
Franc Križanič je operativni arhitekt populističnega zakona o omejevanju plač menedžerjem v državnih podjetjih in finančni čudežni otrok slovenske trde levice. Sam ni kupil delnic kakega slovenskega državnega podjetja, ne, raje je šel kupovat delnice na mednarodne trge, celo v davčno oazo Luksemburg. Le zakaj, če pa po njegovem lahko slabo plačani menedžerji dosegajo odlične rezultate in donose na delnice. Križanič je takšen kot nekdanji socialistični veljaki, ki so zjutraj pridigali varčevanje in vzdržnost, popoldne pa so šoferje pošiljali po priboljške na Dunaj in v Milano.
Oba, Mramor in Križanič, bi morala odstopiti, ampak to bi bila resnično prevelika hvalnica norosti. Približno tako kot to, da je vest o njunem ravnanju objavil časopis Dnevnik, medij ki ga obvladujeta "mlada" pripadnika slovenske trde levice, Borut Jamnik in Gregor Golobič.
Seveda ste uganili, Dnevnik je prek skrahiranega lastnika DZS (oziroma Bojana Petana) pristal v slabi banki.

P.S.S.: Kot smo začeli, lahko tudi končamo. Ob takšni družbeni empatiji za reševanje problemov je samo vprašanje leta ali dveh, da bo naš kreditn dolg presegel 110,130 odstotkov družbenega proizvoda. In ker bruseljska trojka po logiki stvari ne more odreti Francije ali Italije, bo po zgodovinski in politični logiki odnosov sil prišla k nam (tako kot je na Ciper in v Grčijo). In takrat jim bomo lahko rekli, da smo storili resnično vse, da pridejo in nas operirajo brez anestezije.
 
Bojan Korsika je podjetnik in publicist
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi izdajatelja spletnega portala Požareport.si

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Pahorjeva Romana Kovasc Alenka Bratušek dušan mramor P.S. Franc Križanič borut jamnik Gregor Golobič Bojana Petana P.S.S.

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Slaba banka, Križanič in Mramor ali hvalnica slovenski blaznosti