objavi na
pozareport.si
forum
Kolumna Marko Crnkovič

Ponedeljek, 29. december 2014 ob 06:39

Se opravičujem, je rekel: Jaz sem Tomaž Šalamun.
Resda ga ni več tukaj, toda saj ga že skoraj petdeset let ni bilo - odkar je napisal, da se je utrudil podobe svojega plemena in se izselil
2014 Pozareport

Odpri galerijo

Več ko je Šalamun napisal pesniških zbirk, bolj so se za njim brisali sledovi tuzemskega bivanja in paradoksalno tudi njegove poezije - čeprav je bil po svoje pač tem bolj prisoten. On je bil omniprezenten, toda skriti bog slovenske poezije, kakršnega smo poznali ob big bangu, ki ga je sprožil.
Predstavljam si ekran z irelevantnimi novicami in reklamami in butastimi podvprašanji za subsplošno izobrazbo na mestnem avtobusu, na katera ne morete odgovoriti z ne: "Ali ste vedeli, da je bil Tomaž Šalamun tri leta slovenski kulturni ataše v New Yorku?"
"Bila je blazna vročina to moram namreč povedati".
To še zdaleč ni bilo vse, kar je imel povedati, toda največ je Šalamun povedal o politiki in narodu v pesmi Duma 64 in potem še z nekaterimi v prvi zbirki Poker leta 1966.
Še več! Nihče - ne pesnik ne pisatelj, ne imbecil ne intelektualec, ne profesor ne politik, ne župnik ne živinorejec - ni nikoli toliko povedal o politiki in narodu kot Šalamun na začetku svoje pesniške kariere:
"[…] o dresirani intelektualci s potečimi se ročicami / o logiki vegetarijanci z dioptrijo minus petnajst / o rektorji z nagobčniki / o ideologi s svojimi cipami ideologijami / o doktorji prežvekujoči loške kruhke in interpunkcije / o mumije akademsko trepljajoče strast in bolečino". […] "Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu / dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk / dežela hlapcev mitov in pedagogike / O Slovenci kremeniti prehlajeni predmet zgodovine".
Šalamun ni bil edini talentirani mladenič, ki si je sredi šestdesetih drznil biti ireverenten z namenom, da bi povedal nekaj tem bolj prepričljivo resnega, izvirnega, ostrega, tudi natančnega, veljavnega, obenem pa humornega, satiričnega, duhovitega.
Vendar je ta smisel za humor - pa ne samo pri njem - pozneje izginil. Pomenljivo je, da so komunisti zaprli tako porogljivega pesnika kot zaskrbljenega strokovnjaka - le da so Šalamuna že kmalu izpustili, Pučnik pa je odsedel dve leti.
Oblast je s tema dvema aretacijama postavila pravila obnašanja v kulturnopolitičnem konfliktu, disidenti pa so jih nehote in nevede sprejeli: treba se je boriti vljudno, znanstveno, resno in argumentirano, tako rekoč s knjigo nad knjigo, ne pa tako kot Šalamun, ki se je iz vsega skupaj norčeval.
Tako se je človek umaknil v slonokoščeni stolp čiste poezije, medtem ko so se cinizem, objestnost, satira in posmeh začeli počasi umikati iz intelektualnega mainstreama v subkulture in nazadnje skoraj popolnoma izginili.
Šalamuna sem frontalno in zame malo šokantno spoznal sredi osemdesetih, ko sem bil star približno toliko kot on takrat, ko je izdal Poker.
Njegova biološka smrt to soboto me je še tem bolj pretresla, ker sem se spomnil tega najinega bizarnega spoznavnega popoldneva in ker sem doumel v drugi, depresivni luči, kaj je pravzaprav hotel takrat povedati.
Pred davnimi leti smo se mladi literati in kritiki dobivali v uredništvu Problemov-Literature na Gosposki ulici in se delali pametne. Nekateri med nami so celo res bili pametni. Jaz ne. Vsaj ne na sestankih. Jaz sem že imel kolumno, svojo prvo, v Teleksu. Pa Luka Novak tudi. Že prvi teden sva manifestativno zanetila pravo malo kulturno vojno: jaz sem sesul novo pesniško zbirko Vena Tauferja - nek dolgočasen modernizem, ki so ga kritiki in akademiki in uredniki po defaultu kovali v zvezde -, Luka pa domnevno epohalen Pirjevčev dnevnik iz svinčenih let, prvič objavljen v Novi reviji, in z njim vred lik in model takrat edino zveličavnega intelektualca kot angažiranega disidenta in njegove vzvišene, narodotvorne in politizirane literature.
Bil je eden teh sestankov, skratka, spomladi 1986, ne vem kaj vse so nama očitali, morda smo potem šli igrat spravni nogomet za Rimski zid. Kapetana ekip sta bila starejša kolega Branko Gradišnik in pokojni Jaša Zlobec.
Sredi tistega prerekanja pa se je oglasil neopažen, neopazen človek srednjih let, ki ga nisem poznal in ki je dotlej molčal. Kaj bo pa tale zdaj rekel, sem zazehal sam pri sebi. A kakor hitro je spregovoril, sem zaslutil, da je njegov mirni, tihi, kultivirani glas glas karizmatičnega modreca. Rekel je, da nama načeloma dá prav, da dobro piševa in da je super, da po svoje misliva - ampak: "Fanta, ne postreljat vseh metkov naenkrat. Mlada sta še, rabila jih bosta."
Zavladala je tišina. Njegov glas ni dopuščal ugovora, tudi če bi mu imel (kdo) kaj ugovarjati. Čeprav me/naju je v bistvu vzel v bran, mi je postalo neprijetno. Kdo je ta, ki je prebral mojo prihodnost, čeprav me šele prvič vidi? Zmrazilo me je, kot da bi mi nek Pitijec prerokoval, da bom zajebal naslednjih nekaj desetletij. Tudi drugi so bili tiho.
Luka, tudi sam najbrž v zadregi, je sitno rekel: "Lahko bi se vsaj predstavili, kdo ste."
"Se opravičujem," je rekel človek: "Jaz sem Tomaž Šalamun."
Mislil sem, da bom zlezel pod mizo.
Danes se mi zdi, da je Šalamun hotel povedati, da se v deželi Cimpermanov ni dobro izpostavljati - in še posebej ne na ciničen način in prezirljivo, s smešenjem in provociranjem. Njemu je uspelo, da se je zapisal v zgodovino z nekaj epohalnimi verzi, ki pa kot stil in stališče niso postali norma in pravilo - ne zanj ne za nikogar drugega, še manj pa za družbo v celoti, ki je v teh zadnjih desetletjih postala pajzl za paniko brez kakršnegakoli smisla za humor, kaj šele za humor na svoj račun, in samoironijo.
Tomaž Šalamun je zdaj bolj živ kot prej: človeka, ki se nam je skrival, ker je pred skoraj petdesetimi leti postreljal najbolj eksplozivne metke, kar jih nas je kdaj zadelo, bomo zdaj pomnili po tem, kar je najbolje delal, preden se je zresnil.
 
Marko Crnkovič na Twitterju: @crnkovic
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi izdajatelja spletnega portala Požareport.si

Galerija slik

Teme
Šalamun tomaž Pučnik Luka Novak Vena Tauferja Pirjevčev Branko Gradišnik Jaša Zlobec @crnkovic

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Polona Jambrek razdira zakone na Pop TV?! Ločitve kot resničnostni šovi
Alenka Bratušek in Zoran Janković. Ostajata prijatelja in hodita na kave ..
Se že ve. Šturbej zaljubljen v balerino, Gračnerjeva pa v mlajšega igralca
Lucija Gubenšek ima novega. Od nogometaša III. lige do oglaševalca iz prve
Raiffeisen. 30 milijonov izgube, direktor in odvetniki pa žurajo na Ibizi
Poslanici državljanom. Borut Pahor in Alenka Bratušek ob novem letu 2014
Andrejka Grlić se brani: Sem tarča anonimk ob menjavi vsakega ministra!
Odpoved? Igralka Tanja Ribič potiho zapustila Mestno gledališče ljubljansko
Se opravičujem, je rekel: Jaz sem Tomaž Šalamun.